Izhodišče
Motnje spanja so ena izmed značilnosti Alzheimerjeve bolezni (AB), lahko pa so tudi vzročni dejavnik pri njenem nastanku. Tveganje za razvoj AB in motenj spanja se povečuje s starostjo. Tudi pri normalnem staranju se značilnosti spanja spreminjajo – manjša se njegova učinkovitost, daljšajo se obdobja budnosti, manj je spalnih vreten in večji je delež faze 1 ne-REM (NREM) spanca. Nekakovosten spanec je tesno povezan s slabšim kognitivnim delovanjem starejših. Raziskave, ki so naslavljale povezavo med trajanjem spanca in verjetnostjo za bolezenski upad umskih sposobnosti, so dale raznolike rezultate. Vse več je izsledkov, ki govorijo v prid možnosti, da povezave med kognicijo, dejavniki tveganja za AB in kazalci razvoja AB niso linearne. Meta-analiza devetih kohortnih raziskav (z 22.187 udeleženci), pri katerih so izvajali vzdolžno spremljanje kognitivnih funkcij ter bodisi samoporočanje o času spanca (subjektivna metoda) ali pa aktigrafijo (objektivna metoda), je pokazala, da odnos med trajanjem spanca in upadom kognitivnih sposobnosti najbolje opiše krivulja v obliki črke U, pri čemer je najnižje tveganje za kognitivni upad pri preiskovancih, ki spijo 7–8 ur na dan. Druga meta-analiza enajstih presečnih in sedmih prospektivnih raziskav (s skupno 97.264 udeleženci) je prav tako ugotovila, da zelo kratek in zelo dolg spanec (po poročanju preiskovancev) večata verjetnost za slabše kognitivno delovanje.
Namen raziskave
V pričujoči raziskavi so objektivno merili značilnosti spanca z enokanalnim elektroencefalografom (EEG) v obdobju 4–6 noči pri 100 udeležencih, ki so izvajali standardizirane kognitivne teste enkrat letno. Pri istih preiskovancih se analizirali tudi genski status glede APOE4 in opravili analize možganskega likvorja za biomarkerje AB (amiloid beta in tau).
Preiskovanci in metode
V raziskavo je bilo vključenih 100 preiskovancev, ki so bili udeleženi v longitudinalni raziskavi raziskovalnega centra Knight za AB, na Univerzi Washington v St. Louisu, v ZDA. Sodelujoči so morali opraviti vsaj 4 noči meritev spanca z EEG, odvzem likvorja z lumbalno punkcijo za analizo biomarkerjev za AB, genetsko analizo APOE4 ter vsaj dve standardizirani nevropsihološki testiranji. Vsi udeleženci longitudinalne raziskave na centru Knight opravljajo vsakoletne klinične preglede in nevropsihološka testiranja. Stadij demence je bil opredeljen s kliničnim ocenjevanjem demence (KOD). Udeleženci v tej raziskavi so bili opredeljeni bodisi kot kognitivno normalni (KOD 0) ali kognitivno oškodovani (KOD > 0). Vsi kognitivno prizadeti udeleženci, razen enega, so imeli oceno blage oškodovanosti (KOD 0,5). EEG-meritve spanca so bile opravljene na domu preiskovancev, ki so tudi vodili spalni dnevnik. Objektivne meritve so zajemale povprečno dolžino spanca, trajanje NREM-faz 2 in 3 (trajanje NREM), trajanje REM-spanca in učinkovitost spanca. Učinkovitost spanca je bila ocenjena na podlagi zajetih podatkov EEG in podprta z vnosi v spalni dnevnik. EEG-zapisi so bili izključeni iz analiz, če so vsebovali > 10% motenj ter v primerih neskladij v zabeleženem času odhoda k počitku in času vstajanja med zapisi v dnevniku in EEG-posnetkom. V raziskavo so bili vključeni le preiskovanci, ki so imeli vsaj 4 noči skladne subjektivne in objektivne metode ocene spanca.
Rezultati
Rezultati so pokazali, da je odvisnost med meritvami spanca (celokupni čas spanja, trajanje NREM-faz 2 in 3, trajanje REM) ter izidi kognitivnega testiranja nelinearna. Nelinearni odnos je veljal tudi po korekcijah za dejavnike, ki lahko vplivajo na spanec in kognicijo, kot so starost, likvorski markerji za AB, genetski status APOE4, spol in leta izobrazbe.
Zaključek
Ugotovitve te raziskave kličejo po previdnosti pri uporabi značilnosti spanca kot pokazatelja bolezenskega kognitivnega upada. Kažejo namreč, da več ni nujno bolje, temveč obstaja neka optimalna dolžina spanca, pri kateri so izidi kognitivnih testov za posameznika stabilni.
Povzela: prof. dr. Maja Bresjanac
Komentar strokovnjakinje
Zanimiv članek, ki obravnava povezavo med arhitekturo spanja in kognitivnim upadom. Gre za pomembno vprašanje pomena spanja za dobro kognicijo, na katerega so Ju in sodelavci opozorili že leta 2017, ko so na zdravih odraslih ugotovili, da globoko spanje omogoča odplavljanje beta-amiloida iz možganov, medtem ko porušeno nočno spanje poveča količino proteina tau. V zgoraj opisani raziskavi so polisomnografsko sledili spanju preiskovancev 4-6 noči in merili njihove kognitivne funkcije ter hkrati skušali odkriti povezavo med celotnim časom spanja, ne-REM in REM- spanjem ter učinkovitostjo spanja. Kljub temu, da bodo za zanesljivo potrditev dolgoročnih sprememb kognicije v povezavi s spanjem potrebne še dodatne longitudinalne raziskave, je za vzdrževanje kognicije pomembno zgodnje odkrivanje motenj spanja in njihovo čimprejšnje zdravljenje ter s tem zagotavljanje optimalnega spanja in predvsem spanja počasnih valov.
Prof. dr. Leja Dolenc Grošelj
Bibliografski podatki o objavi
- Lucey BP, Wisch J, Boerwinkle AH, Ladsness EC, Toedebusch CD, McLeland JS s sod. Sleep and longitudinal cognitive performance in preclinical and early symptomatic Alzheimer’s disease. Brain. 2021;144(9):2852-2862. DOI: 10.1093/brain/awab272