Dolgi poleti v vesolje imajo številne učinke na delovanje človeškega organizma, ki lahko ogrozijo človekovo zdravje ter sposobnost preživetja v vesolju in po vrnitvi na Zemljo. V zadnjih desetletjih so raziskave pokazale, da daljše bivanje v vesolju povzroča izgubo možganskega tkiva. Najnovejša raziskava je zato pod drobnogled vzela spreminjanje kazalcev možganske okvare v krvi med bivanjem v vesolju (povprečna dolžina vesoljskih potovanj je bila 169 dni). Raziskovalci so petim kozmonavtom (vsi so bili moški; povprečna starost je bila 49,2 +/- 2,7 let) odvzeli vzorce krvi pred poletom ter štirikrat po povratku na zemljo: en dan, en teden, 21 dni in 25 dni po pristanku. Analizirali so pet različnih kazalcev okvare možganov: lahke verige nevrofilamentov, kisli glialni fibrilarni protein, beljakovino tau in dve obliki amiloida beta (Aβ40 in Aβ42). Za primerjavo so analizirali tudi hemoglobin. Medtem ko se koncentracija hemoglobina v času opazovanja pri kozmonavtih ni pomembno spreminjala, so bile vrednosti vseh kazalcev možganske okvare dan po pristanku na Zemlji višje kot pred poletom. Z izjemo beljakovine tau so vsi kazalci ostali zvišani do izteka opazovanja.

Po mnenju raziskovalcev porast koncentracije lahkih verig nevrofilamentov govori v prid okvari aksonov (nevrofilamenti so del nevronskega celičnega skeleta). Porast glialnega kislega fibrilarnega proteina raziskovalci povezujejo z odzivom zvezdaste glije (astrocitov) na okvaro nevronov. Spremembe v Aβ40 in Aβ42 bi lahko bile odraz večjega odplakovanja teh beljakovin iz medceličnih prostorov v možganih po več mesecih oviranega čiščenja zaradi spremenjenih tlačnih razmer ter razporeditve tekočine med možgani in ostalimi deli organizma. Ker se vsi merjeni kazalci hitro obnavljajo, raziskovalci menijo, da je podaljšano obdobje zvečanih vrednosti teh kazalcev izraz aktivnega dogajanja v možganskem tkivu.

Povzela: prof. dr. Maja Bresjanac