Diagnoza motnje avtističnega spektra (MAS) se običajno postavi okoli tretjega leta otrokovega življenja, vendar so posamezne vedenjske lastnosti, značilne za MAS, lahko opazne že prej. Avtorji nedavno objavljene klinične raziskave z naključno razporeditvijo preiskovancev so preverjali, ali lahko s snemanjem interakcij med starši in dojenčki/malčki ter s strokovno podprtimi povratnimi informacijami, na podlagi katerih so starši prilagodili svoj način sporazumevanja z otroci, vplivajo na verjetnost, da bodo ti otroci pri starosti treh let izpolnjevali kriterije za postavitev diagnoze MAS. V raziskavo so bili vključeni otroci, ki so kazali vsaj tri od petih vedenjskih vzorcev MAS po standardizirani lestvici, vendar so bili premladi za diagnozo. Pri izvedbi raziskave so se raziskovalci opirali na metodologijo in rezultate predhodne raziskave, ki je pokazala, da lahko podobna intervencija ublaži stopnjo izražanja vedenjskih vzorcev MAS, vendar je bilo vanjo vključenih premalo otrok, da bi na podlagi izsledkov lahko sklepali na klinično (dejansko) učinkovitost ukrepov. 

V povzeto raziskavo so vključili 103 dojenčke z zgodnjimi vedenjskimi vzorci, značilnimi za MAS, ki so jih naključno razporedili v dve skupini: eksperimentalna skupina je bila deležna zgoraj opisane intervencije skozi deset srečanj v obdobju petih mesecev, ki so jih na domu družin izvajali strokovnjaki, starše pa so spodbujali, da pridobljene veščine sporazumevanja s svojimi otroci tudi redno uporabljajo. Kontrolna skupina je bila deležna t.i. običajne družbene podpore, ki je lahko obsegala različne programe v lokalnem okolju za pomoč otrokom z MAS, ali pa minimalno dodatno podporo staršem. Po 12 in 24 mesecih so vedenjske vzorce in splošni razvoj otrok ocenili strokovnjaki, ki niso vedeli, v katero skupino so bili otroci razporejeni. Izkazalo se je, da so otroci v eksperimentalni skupini statistično značilno manj verjetno izpolnjevali standardizirane kriterije za postavitev diagnoze MAS v starosti treh let v primerjavi z otroci v kontrolni skupini – oziroma, da se lahko s prilagojenim, ciljanim in sistematičnim posredovanjem v obdobju prvega pojava vedenjskih vzorcev, ki odstopajo od pričakovanih, ublaži njihovo izražanje (vsaj) v času opazovanja. Čeprav so bili učinki po posameznih kategorijah sorazmerno majhni in je njihova dolgoročna korist zaenkrat še neznana, avtorji kot argument v prid uporabnosti raziskave izpostavljajo teoretična izhodišča, trajanje raziskave, velikost vzorca, nizko stopnjo osipa preiskovancev, sorazmerno dobro izvedljivost intervencije ter odsotnost njene škodljivosti. Dodajajo še, da bo za oceno dejanske učinkovitosti zgodnjega posredovanja vsekakor potrebno dolgoročno spremljanje teh otrok.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.