Izhodišča in namen raziskave

Prejšnje raziskave so pokazale pomembno razliko v razvoju možganov (natančneje beli možganovini) otrok, ki so odraščali v sirotišnicah, v primerjavi s tistimi iz rejniških ali bioloških družin. Glavni namen raziskave je bil preučiti razvoj spominskih in izvršilnih funkcij med 8. in 16. letom, pri čemer so otroke, ki so odraščali v sirotišnici, primerjali z otroci iz rejniških in bioloških družin. Prav tako so ugotavljali, ali je mogoče z dovolj hitrim ukrepanjem (npr. z zgodnjo premestitvijo otroka v rejniško družino, ki mu nudi varno in ljubeče okolje) preprečiti oziroma omiliti posledice zgodnjega zanemarjanja.

Metodološke značilnosti

Raziskava z naključno razporeditvijo preiskovancev temelji na predhodno izvedeni raziskavi v šestih institucijah/sirotišnicah v Romuniji, znanih po slabih pogojih za razvijanje socialnih, kognitivnih in jezikovnih veščin v prvih letih življenja. V prvotno raziskavo so bili vključeni otroci, ki so bili ob njenem začetku stari med 6 in 31 mesecev, niso pa vključili otrok z genetskimi boleznimi, spektrom fetalnih alkoholnih motenj ter mikrocefalijo ali makrocefalijo. Polovica (n = 68) otrok je bila vzgajana v običajnem sirotišničnem okolju, ostale pa so dodelili rejniškim družinam, ki so prejele ustrezno izobraževanje, da so otrokom lahko nudile vzpodbudno in varno okolje za razvoj. Za vzorčno primerjavo je bilo izbranih 72 otrok iz lokalnega okolja, vzgajanih v svojih bioloških družinah. Glavni namen prvotne raziskave je bil odkriti razlike v razvoju različnih delov možganov, ki sodelujejo pri kogniciji, med zgoraj omenjenimi skupinami.

Ponovno ovrednotenje kognitivnih funkcij (natančneje, različnih spominskih domen in izvršilnih funkcij), ki ga opisuje povzeti prispevek, je bilo izvedeno pri otrokovih osmih, dvanajstih in šestnajstih letih starosti, s standardiziranim naborom testov, izvedenim z uporabo računalnika. V to raziskavo je bilo vključenih 161 otrok, 47 iz običajne sirotišnice, 52 iz rejniških družin in 62 iz bioloških družin. Pri osmih letih so otrokom izmerili možgansko aktivnost s pomočjo elektroencefalografije (EEG).

Rezultati in zaključki raziskave

Pri analizi podatkov so raziskovalci primerjali rezultate standardiziranih testov pri osmih,  dvanajstih in šestnajstih letih ter njihovo linearno povezavo. Ugotovili so, da otroci, ki so kadarkoli bili v ustanovi (sirotišnici), kažejo manjšo zmogljivost kratkoročnega vidnega spomina, pozornosti, prostorskega načrtovanja in reševanja problemov v primerjavi z otroci iz bioloških družin. Zgodnje premeščanje otrok v rejniške družine na te merjene funkcije ni imelo nobenega vpliva. Ugoden vpliv rejniških družin je bil opazen pri razvoju vidno-prostorskega spomina in sposobnosti učenja, in sicer do tolikšne mere, da ni bilo razlike med otroci iz rejniških družin in otroci iz bioloških družin pri starosti 16 let, ko je bilo opravljeno zadnje merjenje kognitivnih funkcij. Meritve možganske aktivnosti pri 8 letih so pokazale visokofrekvenčne alfa možganske valove pri otrocih iz bioloških družin in nižje frekvence alfa valov pri tistih, ki so kadarkoli bivali v ustanovah. Višji alfa valovi so sovpadali z boljšim rezultatom pri meritvah kognitivnih sposobnosti. Rezultati kažejo na nezanemarljiv pomen zgodnjega ukrepanja, s katerim bi otrokom brez stabilnega okolja omogočili normalen razvoj možganov in s tem posledično izboljšali razvoj kognitivnih funkcij. Nadaljnje raziskave lahko prispevajo k opredelitvi dejavnikov, ki glede na zgodnje skrbniško okolje povzročijo razlike v razvoju, in odpirajo nove možnosti za učinkovito ukrepanje v prid optimalnega (kognitivnega) razvoja te ranljive skupine otrok.

Povzela: Špela Berič