Številni viri navajajo, da pogostost duševnih stisk med študenti narašča, znano pa je tudi, da tovrstne stiske vplivajo na izvršilne sposobnosti in prispevajo k stresu ter se tako še krepijo. Izsledki dosedanjih raziskav, ki so naslavljale blagodejne vplive stika z živalmi na študente, ki doživljajo stres, večinoma ne podajajo odgovorov na vprašanja, ali so takšni programi lahko dolgoročno koristni, komu najbolj koristijo in pri katerih kognitivnih domenah se lahko njihov vpliv v največji meri pozna. Avtorji povzete raziskave so zato zasnovali raziskavo z naključno razporeditvijo preiskovancev, kjer so študente vključili v tri štiritedenske programe za obvladovanje stresa. V vsaki skupini so sodelovali študentje z vsaj povprečnim študijskim uspehom in študentje, ki so sodili v t. i. ogroženo skupino zaradi osebne zgodovine duševne bolezni, akademskega neuspeha, učnih težav ali samomorilnih misli. Izvedba raziskave je trajala dvanajst tednov. V prvem tednu so raziskovalci od udeležencev z uporabo standardiziranih vprašalnikov pridobili osnovne podatke o izvršilnih funkcijah, čemur je sledila izvedba programov. Prva skupina se je udeležila delavnic, kjer so poslušali kratka predavanja o različnih strategijah obvladovanja stresa, pod vodstvom usposobljenih mentorjev izvajali vaje za sprostitev in razvijali organizacijske sposobnosti. Druga skupina se je udeležila srečanj s terapevtskimi psi in njihovimi vodniki, med katerimi je bil del časa namenjen interakciji z živalmi in prostemu pogovoru, del pa posvečen vodenim tehnikam za sprostitev, med katerimi so študentje dobili navodila, naj izbranega psa božajo in se v skladu z načeli čuječnostne meditacije prepustijo »doživljanju« psa, s katerim so bili v stiku. Sledila je kratka vodena razprava, tudi med njo pa so udeleženci ostali v fizičnem stiku s psi. Tretja skupina je imela mešan program: prvih deset minut je bilo namenjenih stiku s psi, temu pa je sledilo deset minut vsebinsko enakih, a skrajšanih predavanj kot pri prvi skupini. Zatem so deset minut izvajali vodene vaje za sprostitev, med katerimi pa so organizatorji spodbujali božanje psov in izvajanje čuječnostne meditacije, kot v drugi skupini. V petem in dvanajstem tednu so udeleženci ponovno rešili standardizirane vprašalnike za oceno izvršilnih sposobnosti. Sodelujoči študentje niso vedeli, v katero skupino so bili razporejeni – vsem je bil obljubljen stik z živalmi, kar je bilo prvi skupini omogočeno ob koncu raziskave. Izsledki kažejo, da so največji napredek v izboljšanju izvršilnih funkcij dosegli ogroženi študentje v drugi skupini, tako neposredno po zaključku programov kot ob preverjanju v dvanajstem tednu raziskave. Pri meritvah so se odrezali bolje od ogroženih študentov v tretji skupini, še zlasti pa v primerjavi z ogroženimi študenti v prvi skupini. Ena izmed možnih razlag je, da je nemoten stik s terapevtskimi psi tej skupini študentov omogočil zadosten oddih od stresorjev, da so samodejno razvili strategije za spoprijemanje z njimi – dodatek vodenih strategij za spopadanje s stresom pa jih je morda le odvračal od dejavnosti, pri kateri so si resnično želeli sodelovati in jih, v nasprotju s pričakovanji in namenom, zgolj opominjal na stres. Čeprav so pri raziskavi sodelovali visoko usposobljeni pari vodnikov in terapevtskih psov, zaradi česar rezultatov ne gre posploševati, lahko izsledki pripomorejo k oblikovanju in izvedbi programov za spoprijemanje s stresom, ki bodo zlasti ogroženim študentom lahko v veliko pomoč.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.