Kljub temu, da teče že drugo leto od začetka pandemije COVID-19, ostajajo mehanizmi nevroloških manifestacij bolezni, med katere sodi tudi anozmija, večinoma nepojasnjeni. Avtorji povzete raziskave so na majhnem vzorcu prostovoljcev z anozmijo, ki so bili v raziskavo vključeni v času aktivnega prebolevanja okužbe, pri vseh potrdili prisotnost SARS-CoV-2 v čutnih celicah vohalne sluznice. Ob tem so hkrati potrdili tudi prisotnost vnetnih celic in beljakovin ter povečano stopnjo apoptoze vohalnih čutnic. Ker ničesar od naštetega niso našli pri kontrolni skupini zdravih preiskovancev, so sklepali, da SARS-CoV-2 izkazuje tropizem za vohalne čutnice in da je anozmija verjetno posledica okužbe ter vnetja, ki okužbo spremlja. Kasneje, ko je bila incidenca okužb v Franciji zelo nizka, s čimer je bila možnost vključevanja posameznikov, ki so se z virusom ponovno okužili, bistveno manjša, so v raziskavo vključili tudi prostovoljce, ki so okužbo preboleli že pred meseci, vendar je pri njih anozmija še vedno vztrajala. Najdbe so bile podobne tistim iz eksperimentalne skupine v prvi fazi raziskave (prisotnost virusa v vohalnih čutnicah s sočasnim vnetjem), vendar je bila večina teh preiskovancev zgolj nosilcev virusa, saj se slednji v njihovi vohalni sluznici ni aktivno pomnoževal. Pri enem izmed prostovoljcev v drugi raziskovalni skupini, ki je izkušal dolgotrajno agevzijo brez sočasne anozmije, so ravno tako potrdili prisotnost brez pomnoževanja virusa v vohalnih čutnicah, vendar je bilo v tem vzorcu bistveno manj vnetnic. Iz naštetih izsledkov raziskovalci sklepajo, da je pri dolgotrajni anozmiji ključni dejavnik najverjetneje vnetje, ne pa sama prisotnost virusa. V ločenem delu raziskave so pri  zlatih hrčkih (M. auratus, živalski model, pri katerem okužba s SARS-CoV-2 poteka podobno kot pri ljudeh) že drugi dan po okužbi odkrili izgubo celičnih odrastkov na vohalnih čutnicah, ob tem pa tudi bistveno spremenjeno organizacijo celic. Ti odrastki igrajo ključno vlogo pri zaznavi in interpretaciji vonjav, okužene živali pa so v tem času v primerjavi s kontrolnimi potrebovale več časa za najdbo zakopane hrane. Po štirinajstih dneh so se odrastki obnovili, hrčki pa z vohom niso imeli več težav. Raziskovalci so pri testni skupini živali virus odkrili ne le v vohalni sluznici, temveč tudi v različnih delih osrednjega živčevja. Na podlagi tega sklepajo, da virus v možgane lahko vstopa prek vohalnih čutnic, vendar ne izključujejo možnosti drugih točk vstopa. Čeprav je bila povzeta raziskava opravljena na majhnem vzorcu prostovoljcev in na živalskih modelih, kar otežuje posploševanje izsledkov na širšo populacijo, vseeno predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.