Kronična bolečina je težava, s katero se sooča velik delež svetovnega prebivalstva. Za njeno lajšanje se pogosto uporabljajo opioidi – učinkovita zdravila, ki pa imajo žal tudi veliko neprijetnih stranskih učinkov in lahko ob dolgotrajni uporabi privedejo do razvoja sindroma odvisnosti, zato je zanimanja za odkrivanje novih metod zdravljenja kronične bolečine veliko. 

Znano je, da so za nastanek in prenos akcijskega potenciala vzdolž živčnih poti, ki možganom posredujejo zaznavo bolečinskega dražljaja, ključne določene molekule v celični membrani. Ker glede na transmembranski potencial nevrona spreminjajo svojo obliko in tako bodisi omogočijo ali preprečijo vstop natrijevih ionov v notranjost celice, jim pravimo napetostno-odvisni natrijevi kanalčki. Med njimi predstavlja določen podtip, tj. Nav1.7, še posebej privlačno terapevtsko prijemališče, saj se mutacije, ki privedejo do izgube njegove funkcije, pri nosilcih izrazijo kot prirojena neobčutljivost za bolečino. Druge mutacije, ki prekomerno povečajo delovanje beljakovine, pa lahko vodijo v stanja povečane občutljivosti in občutenja bolečine. 

Skupina raziskovalcev je pri miših z uporabo metod CRISPR-dCas9  in ZFP-KRAB epigenetsko zmanjšala nastanek Nav1.7. Učinek intervencije so preverjali na treh različnih modelih bolečinskih stanj: pri prvi skupini miši so povzročili nastanek vnetne bolečine, ki se izraža s hiperalgezijo za toplotne in mehanske dražljaje; pri drugi skupini so z dodatkom kemoterapevtika paklitaksela, ki se uporablja pri zdravljenju raka, sprožili nastanek polinevropatije, ki se izraža s taktilno alodinijo; pri tretji skupini pa so z intratekalnim dodatkom snovi, ki se veže na določene receptorje na živčnih in podpornih celicah, neposredno izzvali nastanek taktilne alodinije. 

Obe testirani metodi sta zavrli le izražanje tarčne beljakovine, uspešno omilili toplotno hiperalgezijo pri vnetni bolečini in taktilno alodinijo pri nevropatski bolečini, obenem pa nista zmanjšali splošne sposobnosti zaznave temperaturnih ali taktilnih dražljajev. Dodatni poskusi so pokazali, da je učinek pri prvi in drugi skupini testiranih živali trajal več tednov. Raziskovalci so s standardnimi metodami preverili tudi morebiten vpliv terapije na gibalne, vohalne, socialne in kognitivne sposobnosti živali, a med eksperimentalnimi in kontrolnimi skupinami niso našli statistično značilnih razlik. 

Terapija se je pri miših izkazala za specifično, učinkovito, dolgo delujočo, brez trajnega poseganja v genom in brez pomembnih stranskih učinkov. Če bodo raziskave na človeških preiskovancih pokazale podobne rezultate, je to odlična novica za vse, ki trpijo zaradi kronične bolečine. 

Povzela: Lana Blinc, dr. med.