Izhodišča in namen

V preteklosti so nekatere raziskave že preučevale povezavo med fizično aktivnostjo, kognitivnim upadom in pojavom demence. V obširni raziskavi (Framingham Heart Study) so opazovali povezavo med telesno dejavnostjo in srčno-žilnimi obolenji pri starejših, nato pa so istim preiskovancem sledili še več kot desetletje in  beležili morebiten razvoj demence. Rezultati te raziskave so bili v skladu s starejšimi raziskavami, ki so večinoma temeljile na manjših vzorcih.

Metode

Po framinghamski raziskavi so v novi raziskavi sledili tudi potomcem preiskovancev iz Framinghama. Povprečna starost preiskovancev je bila 70 let, sodelovale pa so tako ženske kot moški, v podobnem razmerju. Preiskovanci ob začetku raziskave niso kazali znakov kognitivnega upada ali demence. Telesno dejavnost so jim merili s pomočjo pripomočka za beleženje fizične aktivnosti, ki je pokazal, koliko ur na dan je preiskovanec bil aktiven in kako intenzivna je bila ta aktivnost. Prav tako so preiskovanci poročali, koliko ur na dan so spali in koliko ur presedeli oziroma bili neaktivni. Glede na stopnjo aktivnosti so bili razporejeni v 5 skupin, od najmanj do najbolj aktivnih. S pomočjo magnetne resonance so jim izmerili volumen celotnih možganov in volumen hipokampusa.

Rezultati

V 10 letih se je demenca razvila pri 236 od skupno 3714 preiskovancev, od katerih jih je 188 imelo klinično sliko Alzheimerjeve demence. Opazili so, da je bilo največ obolelih z demenco v skupini, ki je bila najmanj fizično aktivna. Najredkeje pa se je demenca razvila pri visoko aktivnih preiskovancih. Raziskovalci so ugotovili, da sta volumen celotnih možganov in volumen hipokampusa večja ob redni telesni dejavnosti, kar velja za dober napovedni dejavnik. 

Zaključki

Izsledki raziskave kažejo, da ima fizična aktivnost ugodne učinke na ohranjanje volumna možganov, preprečevanje kognitivnega upada in razvoj demence.

Povzela: Lea Istenič

Komentar strokovnjaka

V opisani raziskavi je bilo tveganje za razvoj demence pri petini najmanj telesno dejavnih posameznikov povečano za približno 50%, v primerjavi z ostalimi štirimi petinami preiskovancev. Zanimivo je, da je že zelo zmerna količina telesne dejavnosti zadostovala za znatno zmanjšanje tveganja za razvoj demence. Opozoriti pa je treba, da gre za opazovalno raziskavo, ki ugotavlja povezavo, ne za intervencijsko raziskavo, ki ugotavlja vzročnost. Teoretično bi bilo možno, da nek neprepoznan, recimo genetski dejavnik, ki pospešuje razvoj demence, ubija voljo po telesni dejavnosti. Šele randomizirana, prospektivna raziskava, ki bi preiskovance naključno razdelila v telesno aktivno in neaktivno skupino, bi lahko odgovorila na vprašanje, ali telesna dejavnost vzročno zmanjšuje tveganje za razvoj demence. Seveda pa je takšno randomizirano raziskavo nemogoče izvesti, saj preiskovancem ni mogoče, niti ne bi bilo etično, za 10 in več let predpisovati oz. omejevati telesne dejavnosti.

 prof. dr. Aleš Blinc, dr. med.