COVID-19, bolezen, ki jo povzroča novi koronavirus (SARS-CoV-2), se v hujših primerih pogosto kaže v obliki dihalne stiske in večorganske odpovedi, ki je verjetno posledica t.i. »citokinskega viharja« – prekomernega odziva obrambnih celic telesa, ki v velikih količinah tvorijo signalne molekule (citokine) in tako prispevajo k vzdrževanju vnetja, kar lahko vodi v izčrpanje organizma in slab izid zdravljenja. Čedalje bolj jasno postaja, da okužba s SARS-CoV-2 ne prizadene le pljuč, temveč lahko (ne)posredno prispeva tudi k slabšemu delovanju srca, ledvic in živčevja. 

Delovanje slednjega je lahko okrnjeno na več načinov: 

• s pojavom anozmije ali agevzije, verjetno posledic vezave SARS-CoV-2 na celični receptor ACE-2, ki je dobro zastopan v čutnicah nosne in ustne sluznice, in okrnjenega delovanja teh celic, morda pa tudi zaradi okužbe živčnih celic v delih osrednjega živčevja, ki sodelujejo pri obdelavi tovrstnih signalov; 
• z možganskimi kapmi ali krvavitvami, kjer so prve verjetno posledica povečane nagnjenosti k strjevanju krvi zaradi citokinskega viharja, saj do žilnih zapor s krvnimi strdki lahko prihaja tudi v drugih organih, druge pa so morda posledica slabšega delovanja ACE-2 zaradi vezave virusa ter posledičnega krčenja žil in dviga krvnega tlaka;
• s pojavom encefalopatije in/ali encefalitisa, do katerih verjetno pride zaradi okrnjene krvno-možganske pregrade kot posledica delovanja citokinov na žilno steno in njihovih škodljivih učinkov na živčne celice, morda pa tudi zaradi neposredne okužbe nevronov s SARS-CoV-2; 
• s pojavom meningitisa zaradi okužbe endotelnih celic v žilah možganskih ovojnic in posledičnega vnetja; 
• s pojavom perifernih nevropatij, med katerimi je najbolj pogost Guillain-Barrejev sindrom. 

Raziskava, ki je analizirala simptome in znake več kot 500 zaporednih bolnikov, sprejetih v bolnišnice v Chicagu, ZDA, je pokazala, da je ob pričetku bolezni 42% bolnikov že imelo simptome in znake možganske prizadetosti, med nadaljnjim potekom bolezni pa je odstotek bolnikov z motnjami živčevja presegel 82%. Dolgoročnih posledic okužbe s SARS-CoV-2 za možgane še ne poznamo, vendar obstaja povezava med okužbo s SARS-CoV-1 (vzrokom za epidemijo leta 2002 in po zgradbi zelo podobnim virusom) ter večjim tveganjem za Parkinsonovo bolezen in multiplo sklerozo. Raziskovalci zato opozarjajo na pomen doslednega vodenja registrov bolnikov in spremljanje njihovega stanja. Bolniki z večjim tveganjem za hujši potek COVID-19 so starejši in tisti, ki že imajo pridružene bolezni (npr. debelost, hipertenzija, sladkorna bolezen tipa 2), zato zdravniki in raziskovalci izpostavljajo zdrav način življenja kot pomemben dejavnik zmanjševanja števila huje bolnih, upoštevanje strokovnih priporočil o samozaščitnem vedenju (npr. pravilno nošenje mask, pogostejše umivanje in razkuževanje rok ter izogibanje množicam) pa lahko ključno prispeva k manjši obolevnosti. 

Povzela: Lana Blinc