Izhodišča in namen raziskave

Telesna dejavnost in spanje sta dva dejavnika življenjskega sloga, ki sta v raziskavah pogosto povezana z boljšim delovanjem možganov in manjšim tveganjem za demenco, vendar ni jasno, ali se njuni učinki “seštevajo” ali pa lahko eden nadomesti drugega. Marsikdo domneva, da lahko z rednim gibanjem izniči posledice slabšega spanca, in prav to vprašanje je v znanstveni literaturi dokaj neraziskano, še posebej v dolgoročnem kontekstu. Avtorji povzete raziskave so zato želeli preveriti, kako različne kombinacije telesne dejavnosti (nižja ali višja) in trajanja spanca (kratko, optimalno, dolgo) skupaj napovedujejo izhodiščno kognitivno delovanje ter spremembe v spominu in besedni tekočnosti v obdobju desetih let. Posebej jih je zanimalo, ali so razlike v upadu kognitivnih sposobnosti odvisne tudi od starosti.

Metodološke značilnosti

Uporabili so podatke angleške kohortne raziskave ELSA (angl. English Longitudinal Study of Aging) in vključili 8958 kognitivno zdravih udeležencev, starih 50–95 let, ki so jih spremljali od leta 2008/2009 do 2019 na vsaki 2 leti. Trajanje spanja so razdelili na kratko (< 6 ur), optimalno (6-8 ur) in dolgo (> 8 ur), telesno dejavnost pa so iz vprašalnika o pogostosti in intenzivnosti (lahka, zmerna, intenzivna) povzeli v skupinah “nižja” in “višja” aktivnost. Kognitivno delovanje so merili z nalogami epizodičnega spomina (takojšnji in zakasnjeni priklic 10 besed) in besedne tekočnosti (naštevanje živali v 1 minuti) ter rezultate združili v skupni standardizirani kognitivni rezultat.

Rezultati

Nižja telesna dejavnost in “neoptimalno” spanje (kratko ali dolgo) sta bila neodvisno povezana s slabšim kognitivnim rezultatom, kratko spanje pa tudi s hitrejšim kognitivnim upadom. Skupina z višjo telesno dejavnostjo in optimalnim spanjem je imela najboljše izhodiščne rezultate v primerjavi z različnimi kombinacijami nižje telesne dejavnosti in spanca. Pomembno je poudariti, da je bila pri starosti 50 in 60 let kombinacija “višja telesna dejavnost + kratko spanje” povezana s hitrejšim upadom, tako da so se po 10 letih njihovi rezultati približali skupinam z nižjo telesno dejavnostjo. Pri starosti 70 let pa se je korist višje telesne dejavnosti v povprečju ohranila tudi ob manj ugodnem spancu, kar kaže na njen zaščitni učinek v višji starostni skupini.

Zaključki

Ugotovitve kažejo, da sta gibanje in spanje povezana s kognitivnim staranjem na kompleksen način, zato je smiselno oba obravnavati skupaj, ne pa pričakovati, da bo ena dobra navada vedno prekrila negativne učinke neustrezne izvedbe druge. Avtorji posebej poudarjajo, da začetna prednost, povezana z bolj pogostim in intenzivnim gibanjem, pri ljudeh s kratkim spancem ni bila dovolj, da bi dolgoročno preprečila hitrejši kognitivni upad, zato samo spodbujanje gibanja morda ne bo doseglo največjega učinka, če se hkrati ne naslovi tudi spanja.

V razpravi prav tako izpostavljajo, da lahko takšni vzorci odražajo različne in delno prepletene mehanizme: gibanje lahko podpira delovanje možganov zaradi dejavnikov, ki spodbujajo plastičnost v predelih, pomembnih za spomin, spanje pa je pomembno za procese, kot je utrjevanje spomina, pri čemer gibanje in spanje lahko vplivata tudi drug na drugega. Ker gre za opazovalno raziskavo s samoocenjeno količino spanja in gibanja ter možnimi neizmerjenimi vplivi (npr. motnje spanja, zdravila), avtorji opozarjajo, da rezultatov ne smemo razumeti kot izkaz vzročnosti, vendar so dovolj skladni, da podprejo praktično priporočilo: dolgoročno kognitivno zdravje terja ustrezne spalne navade in telesno dejavnost, še posebej v srednjih letih in starosti.

Liza Rozman, MSc iz kognitivne nevroznanosti