Izhodišča

Pandemija COVID-19 je močno pretresla svetovno zdravstvo, ne le zaradi velikega števila obolelih in hudih potekov bolezni, temveč tudi zaradi njenih dolgoročnih posledic. Čeprav mnogi po okužbi normalno nadaljujejo svoje življenje, postaja jasno, da virus pusti trajne spremembe na različnih organskih sistemih. Tri poročila o primerih, zajeta v preglednem prispevku Brundina idr. (2020), opisujejo pojav akutnega parkinsonizma pri bolnikih s predhodno okužbo s SARS-CoV-2. Kljub tem poročilom še ni jasno, ali so opaženi simptomi in znaki neposredna posledica COVID-19 ter ali bi lahko ta okužba povečala tveganje za razvoj Parkinsonove bolezni (PB).

PB je nevrodegenerativna bolezen, za katero so značilni izguba dopaminskih nevronov v srednjih možganih, možgansko vnetje in beljakovinski skupki alfa-sinukleina znotraj nevronov, imenovani Lewyjeva telesca. Bolezen se pogosto začne z zgodnjimi simptomi, kot so izguba voha in motnje spanja. Sčasoma sledijo motorični znaki, kot so tresenje, okorelost in upočasnjenost gibanja. K tveganju za pojav PB v veliki meri prispeva starost, medtem ko delež dednih primerov PB zaseda približno 5 %. Vzroki za razvoj sporadične PB so večinoma nepoznani, vendar obstaja sum, da bi pri tem lahko imele vlogo tudi virusne okužbe, med njimi COVID-19.

Ključni poudarki

Povezava med COVID-19 in PB se je okrepila s pojavom prej omenjenih kliničnih primerov bolnikov, starih 35, 48 in 58 let, ki so v dveh do petih tednih po okužbi s SARS-CoV-2 razvili simptome in znake, podobne tistim pri PB. Nihče izmed bolnikov pred tem ni kazal znakov bolezni, prav tako niso imeli dednega oz. družinskega nagnjenja k PB. Pri dveh so se simptomi izboljšali ob zdravljenju s klasičnimi dopaminergičnimi zdravili proti PB, pri tretjem pa so izginili spontano. Povezavo med COVID-19 in PB nakazuje tudi nevropatološka analiza možganov 43 bolnikov, umrlih zaradi okužbe. Rezultati so pokazali aktivacijo mikroglije in prisotnost limfocitov T, odgovornih za uničenje okuženih celic, v možganskem deblu, kar je eden izmed nevropatoloških znakov PB.

Čeprav ti primeri še ne potrjujejo neposredne povezave med virusom in PB, časovno sosledje okužbe in pojava klinične slike, ki spominja na PB, nakazuje, da bi lahko SARS-CoV-2 (samostojno ali v kombinaciji) igral pomembno vlogo. Trenutno obstajajo tri glavne hipoteze, kako bi SARS-CoV-2 lahko vplival na razvoj PB posamično ali v kombinaciji. Ena možnost je, da COVID-19 povzroča sistemske poškodbe drobnih žil, ki se pojavijo v različnih organih. Če bi se te poškodbe pojavile v možganih, bi lahko prizadele tudi nigrostriatno pot, ki je ključna za delovanje dopaminskega sistema. Za zdaj še ni jasno, ali se te žilne poškodbe pojavljajo tudi v možganih in ali lahko povečajo tveganje za PB pri okuženih bolnikih.

Druga razlaga je sistemsko vnetje, ki se pojavi ob hudih oblikah COVID-19 in bi lahko okvarilo tudi osrednje živčevje. To naj bi vodilo do poškodb nevronov v nigrostriatni poti srednjih možganov, ki so na vnetje še posebej občutljivi. Številne raziskave so pokazale povišane ravni citokina interlevkina-6 pri bolnikih s COVID-19, kar je značilno tudi za PB.

Tretja možnost je, da SARS-CoV-2 okuži možgane, kar potrjujejo najdbe virusnega dednega materiala v možganih nekaterih bolnikov, ki so umrli zaradi COVID-19. Okužba bi se lahko začela v vohalnem ali prebavnem sistemu ter preko vagusnega živca, kar bi virusu omogočilo neposreden dostop do delov možganov, ki so poškodovani pri PB. Opisani proces bi lahko prispeval tudi k povečanemu izražanju beljakovine alfa-sinuklein. Ta naj bi pomagala možganom pri obrambi pred virusi, v prevelikih količinah pa bi se lahko začela kopičiti v obliki Lewyjevih telesc, ki predstavljajo značilno najdbo pri PB.

V primeru tretje predpostavke bi lahko okužba s SARS-CoV-2 pri dovzetnih posameznikih sprožila procese, ki bi se čez leta izrazili kot PB. To bi imelo resne posledice, saj bi veliko današnjih prebolevnikov COVID-19 v prihodnjih desetletjih lahko doseglo starost, ko je tveganje za PB največje. Pandemija bi tako lahko povzročila dodatni val PB.

Zaključki

Potrebno je poudariti, da zaenkrat še nimamo nedvoumnih izsledkov, da COVID-19 res povečuje tveganje za PB. Trenutni podatki so omejeni na nekaj primerov in opažanj pri obdukcijah bolnikov, ki so umrli zaradi COVID-19. Spremembe v možganih so bile podobne tistim, ki so značilne za PB, vendar to še ne pomeni, da obstaja neposredna povezava med COVID-19 in tveganjem za PB. Morda so se simptomi PB pojavili le pri prebolevnikih COVID-19, ki bi PB tako ali tako razvili kasneje v življenju. Prihodnje klinične raziskave bodo morale za trdnejše sklepe o morebitni povezanosti ene in druge bolezni spremljati precej večje število prebolevnikov COVID-19 v daljšem časovnem obdobju.

Povzela: Rebeka Ambrožič, študentka magistrskega programa Molekularne medicine Univerze v Groningenu