Za Parkinsonovo bolezen so značilne napredujoče motnje gibanja, spremembe čustvovanja in motnje izvršilnih sposobnosti, ki občutno zmanjšajo kakovost življenja bolnikov. Kljub napredku  medicinske znanosti in razvoju zdravil, ki lahko prehodno omilijo nekatere simptome in znake bolezni, se stanje pri večini bolnikov z leti poslabša. Čeprav navadno ne bi pomislili na ples kot na metodo zdravljenja nevrodegenerativnih bolezni, so se v zadnjih letih številni raziskovalci ukvarjali ravno s preučevanjem kratkoročnega vpliva rednega plesnega udejstvovanja – dejavnosti, ki združuje glasbo, vadbo gibalnih sposobnosti, ravnotežja in ritma ter družabnost – na napredek Parkinsonove bolezni. Avtorji povzetega prispevka so v longitudinalni raziskavi s standardiziranimi vprašalniki za oceno stopnje bolezni in njenega vpliva na kakovost življenja bolnikov, kakor tudi s posnetki sodelujočih ob začetku in koncu raziskave, primerjali skupini bolnikov s Parkinsonovo boleznijo v časovnem obdobju treh let, pri čemer se je eksperimentalna skupina tedensko udeleževala vodene plesne vadbe, kontrolna skupina (primerljiva po starosti, spolu in trajanju bolezni) pa ne. Analiza podatkov je pokazala zložen, pričakovan upad gibalnih  sposobnosti in kakovosti življenja pri kontrolni skupini, pri eksperimentalni skupini pa statistično značilnega upada ni bilo. Čeprav gre za raziskavo na majhnem številu preiskovancev, so izsledki spodbudni. V kolikor jih bodo potrdile še nadaljnje, obsežnejše raziskave, se ples lahko izkaže za učinkovit in lahko dostopen način upočasnitve napredka uničujoče in, žal, čedalje pogostejše nevrodegenerativne bolezni. 

Povzela: Lana Blinc, dr. med.