Čeprav je vpliv inzulina na krvno koncentracijo glukoze preko učinkov v perifernih tkivih dobro poznan, izsledki raziskav kažejo, da prispeva tudi k normalnemu delovanju osrednjega živčevja. Tam naj bi posredno uravnaval presnovo glukoze, prispeval k boljši obstojnosti sinaps, uravnaval nivo nekaterih nevrotransmitorjev, ščitil sinapse pred škodljivim učinkom beta-amiloida in igral pomembno vlogo tudi pri delovanju možganskega žilja. Nekatere raziskave opisujejo nižje koncentracije inzulina v likvorju in možganih bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo, slednja pa se povezuje tudi z odpornostjo na delovanje inzulina, ki je sicer značilna za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2.  

V povzetem članku so raziskovalci preverjali učinkovitost dnevnih odmerkov inzulina, dovajanih z nosno črpalko, pri upočasnitvi napredovanja kognitivnega upada. Raziskava je bila izvedena na odraslih preiskovancih z blagim kognitivnim upadom ali z Alzheimerjevo boleznijo. Preiskovanci so bili naključno razporejeni v skupino, ki je eno leto prejemala inzulin, ali v kontrolno skupino, ki je prejemala placebo, raziskava pa je bila dvojno slepa. Po izteku enega leta so lahko vsi preiskovanci še šest mesecev prejemali inzulin. Kognitivne sposobnosti preiskovancev so raziskovalci redno ocenjevali s pomočjo standardnih psihometričnih testov in lestvic, dodatno pa so ob začetku in koncu leta v likvorju in krvi preiskovancev preverili prisotnost bioloških označevalcev Alzheimerjeve bolezni ter izvedli magnetnoresonančno slikanje možganov. Analiza rezultatov ni razkrila statistično značilnih razlik med skupinama, vendar interpretacijo delno otežuje dejstvo, da je pri pomembnem deležu preiskovancev prišlo do motenj v delovanju nosne črpalke, zaradi česar je bila potrebna zamenjava naprave. Raziskovalci zato zaključujejo, da so za trdnejše zaključke o učinkovitosti inzulina pri zdravljenju kognitivnega upada potrebne dodatne raziskave. 

Povzela: Lana Blinc, dr. med.