elektrokardiogram (EKG)
elektrofiziološka preiskava, pri kateri z uporabo elektrod, nastavljenih na bolnikov trup, izmerimo spremembo smeri in velikosti električnega vektorja v srčni mišici. Srce je, poenostavljeno rečeno, sestavljeno iz srčne mišice, miokarda, ki s svojim krčenjem potiska kri iz preddvorov (zgornjih srčnih votlin) v prekate (spodnje srčne votline) in iz prekatov v pljučni in telesni krvni obtok, ter iz t.i. prevodnega sistema srca – vzdražnih celic, ki prožijo električne signale, ki se (v idealnih okoliščinah) v časovno in prostorsko usklajenem vzorcu prevajajo po miokardu in poganjajo njegovo ritmično krčenje. Temu pravimo tudi električni vektor srčne mišice. Tipični elektrokardiogramski zapis (glej sliko) sestavljajo P-val (ki sovpada s krčenjem preddvorov), kompleks QRS (ki sovpada s krčenjem prekatov) in T-val (pri katerem se ponovno vzpostavi mirovna vrednost električne napetosti v prekatih). Pri določenih bolezenskih stanjih, npr. ob srčnem infarktu (glej srčni infarkt), lahko zaradi zmanjšanega pretoka in posledične prizadetosti ter smrti srčnih mišičnih celic v EKG zapisu zaznamo tipične spremembe. Ena izmed njih je t.i. dvig S-T spojnice, oziroma črte, ki povezuje končni del QRS kompleksa s T-valom, glede na ostali ravni del zapisa. Na podlagi prisotnosti kliničnih znakov in simptomov (glej simptom) srčnega infarkta ter dviga S-T spojnice v EKG zapisu ločimo t.i. srčni infarkt z dvigom S-T spojnice (angl. S-T Elevation Myocardial Infarction, STEMI) in srčni infarkt brez dviga S-T spojnice (angl. Non- S-T Elevation Myocardial Infarction, NSTEMI), oba pa uvrščamo pod akutni koronarni sindrom (glej akutni koronarni sindrom).