Izhodišča

Pregledna znanstvena objava avtoric Karin G. Johnson in Beth A. Malow (1) analizira vpliv premika ure na poletni čas (angl. daylight saving time, DST) na delovanje možganov ter širše nevrološke in nevropsihološke posledice. Avtorici obravnavata raziskave, ki kažejo negativne učinke premika ure na spanje, kognitivne sposobnosti, duševno zdravje in splošno varnost posameznikov. V članku povzemata tako kratkoročne posledice, ki se pojavijo takoj po premiku ure, kot dolgotrajne učinke med trajanjem poletnega časa. Posebej poudarjata vpliv premika ure na biološke ritme in s tem povezane posledice za posameznika in družbo.

Ključni vsebinski poudarki

Poletni čas povzroča neskladje med družbenim in biološkim ritmom, kar lahko vodi do motenj spanja. Premik ure v pomladanskem obdobju privede do krajšega in manj kakovostnega spanca, pri čemer so najbolj prizadeti mladostniki, posamezniki z večernim kronotipom (t. i. »nočne ptice«) in tisti z zgodnjimi delovnimi obveznostmi. Raziskave kažejo, da večerni tipi ljudi po prehodu na poletni čas v povprečju spijo od 40 do 60 minut manj na noč, saj težje zaspijo zgodaj zvečer, naslednje jutro pa se morajo vseeno zgodaj prebuditi zaradi šolskih ali delovnih obveznosti. Posamezniki z jutranjim kronotipom imajo z DST manj težav, saj njihovi biološki vzorci lažje sledijo družbenemu času, kar pomeni, da hitreje prilagodijo svoj #spalni vzorec.

Pomanjkanje spanca in cirkadiane motnje po navedbah avtoric povečujejo tveganje za nastop možganske kapi, srčno-žilnih bolezni ter nevrodegenerativnih bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen. Prav tako so opazne spremembe v duševnem zdravju, saj nekateri izsledki izkazujejo večje tveganje za pojav depresije v povezavi s prehodom na poletni čas, zlasti pri osebah, ki so občutljive na spremembe v naravni svetlobi. Raziskave kažejo, da motnje v cirkadianem ritmu vplivajo na izločanje hormonov in nevroprenašalcev, kot sta serotonin in kortizol, kar lahko prispeva k večji nagnjenosti za depresijo, anksioznost in druge duševne motnje. Dolgotrajno neskladje med družbenim časom in naravnimi biološkimi ritmi je povezano tudi z višjo stopnjo utrujenosti, razdražljivosti in zmanjšano odpornostjo proti stresu.

Kronično pomanjkanje spanca lahko oslabi tudi kognitivne funkcije, kar lahko vodi do slabše delovne in učne uspešnosti. Študenti in učenci tako dosegajo slabše rezultate na preizkusih znanja, delavci so manj produktivni, poveča pa se tudi število delovnih nesreč in napak v panogah, ki zahtevajo visoko stopnjo osredotočenosti. Raziskave so pokazale, da ljudje v regijah, kjer se sončni vzhod in zahod pojavljata kasneje zaradi premika ure, spijo krajši čas, kar vodi do večje utrujenosti in nižje učinkovitosti pri vsakodnevnih nalogah. To ima tudi negativen vpliv na prometno varnost, saj povečuje verjetnost spanja za volanom in posledično poveča število prometnih nesreč.

Članek Johnson in Malow povzema negativne nevrološke in nevropsihološke učinke poletnega časa (DST), vendar je pri interpretaciji rezultatov potrebna previdnost zaradi več možnih virov pristranskosti. Prvi problem je, da gre za pregledni članek in ne za sistematični pregled ali meta-analizo. To pomeni, da avtorici nista uporabili stroge, vnaprej določene metodologije za izbiro virov, zato je pri tej in drugih tovrstnih objavah tveganje za pristranost večje. Prednostna izbira raziskav, ki izpostavljajo škodljive vplive prehoda na poletni čas, lahko ustvari zmotni vtis o tozadevnem soglasju v znanstveni skupnosti. Čeprav vključujeta argumente zagovornikov DST (več večerne svetlobe in potencialne gospodarske koristi), jih hitro zavrneta, ne da bi enako temeljito analizirali raziskave, ki jih morda podpirajo. To lahko kaže na potrditveno pristranskost, saj avtorici dajeta večjo težo raziskavam, ki potrjujejo njune predpostavke.

Dodatno perspektivo ponuja pismo uredniku v znanstveni reviji Sleep (2), ki opozarja na pogosto napačno predstavo o DST in tem, da poletni čas »premika svetlobo«, čeprav v resnici spreminja le časovno razporeditev človeških dejavnosti. Avtorja menita, da DST ni umetna motnja, temveč moderna oblika prilagajanja naravnim sezonskim spremembam, podobno kot so jih družbe izvajale v preteklosti. Čeprav se avtorja zavzemata za trajni standardni čas, pismo opozarja, da je v določenih geografskih regijah lahko prav DST tisti, ki bolj učinkovito sinhronizira družbeni čas z naravno svetlobo.

Johnson in Mallow DST obravnavata kot edini ali glavni vzrok težav, kot so pomanjkanje spanja, večja stopnja depresije in prometne nesreče, kljub dejstvu, da bi k njihovemu pojavu  lahko prispevali tudi drugi družbeni dejavniki, kot so dolgi delovni časi, zgodnji pričetek pouka in splošno pomanjkanje spanja v sodobni družbi.

Zaključki

Johnson in Malow sklepata, da poletni čas negativno vpliva na zdravje, varnost in produktivnost. Dolgoročno neskladje socialnih in naravnih bioloških ritmov zaradi DST po njunem mnenju povzroča nevrološke in nevropsihološke motnje, ki se kažejo v poslabšanem spancu, večjem tveganju za možganske kapi in depresijo, zmanjšani kognitivni zmogljivosti ter večji stopnji prometnih in delovnih nesreč. Še posebej prizadeti so večerni tipi ljudi, saj se njihov naravni cirkadiani ritem težje prilagodi zgodnejši uri vstajanja.

Čeprav Johnson in Malow navajata pomembne izsledke o negativnih vplivih DST, bi morala uravnotežena (in manj pristranska) analiza preveriti obstoj izsledkov, ki izkazujejo nasprotno, ter ovrednotiti kakovost vključenih raziskav (glede na uveljavljene kriterije). Poleg tega bi morala razprava bolj natančno razlikovati med dejanskimi učinki DST in širšimi težavami sodobne družbe, povezanih s spanjem in cirkadianim ritmom.

Povzela: Liza Rozman, MSc iz kognitivne nevroznanosti